Primož Ekart: Poročena s seboj

Dramska predloga: Doug Wright (I am my own wife); režija, scenografija in igra: Primož Ekart; glasba: Silence; produkcija: Imaginarni, zavod za kulturno dejavnost; koprodukcija: Cankarjev dom

Po mnogih reprizah v polnih dvoranah in zdaj še po odličnem odzivu na Festivalu monodrame na Ptuju bomo Primoža Ekarta še zadnjič videli v zgodbi o Charlotte von Mahlsdorf, transvestitu, rojenem kot Lothar Berfelde, ki je preživel nacizem tretjega rajha in totalitarizem Vzhodne Nemčije.

Zgodba o Charlotte von Mahlsdorf, transvestitu, rojenem kot Lothar Berfelde (1928–2002), ki je preživel nacizem tretjega rajha in totalitarizem Vzhodne Nemčije. Biti drugačen od večine je vedno zelo težko, v totalitarnih sistemih pa je preživetje odvisno od iznajdljivosti, poguma in trdne odločenosti.

Dramski pisec in scenarist Doug Wright se je z Mahlsdorfovo srečeval v letih med 1992 in 1994. Njegova monodrama I Am My Own Wife je dramatizirani življenjepis Charlotte von Mahlsdorf, v katerem avtor zajema gradivo iz pogovorov z njo, iz njenih pisem in objavljenih pričevanj.

Drama je bila nagrajena s Pulitzerjevo nagrado za dramatiko 2004.

»Ne smemo izpostaviti le smiselne režijske postavitve, Primož Ekart v uri dvajset v hitrem tempu dialogov odigra značajsko zelo različne like. Poleg za vsak lik izdelanega specifičnega premikanja po odru, giba, kretenj in mimike različne značaje gradi predvsem z vsakemu od njih dodeljeno dikcijo, barvno intonacijo glasu in jezikovnim registrom…« (Petra Koršič, RŠ)

Intervju s Primožem Ekartom

CD: Kje ste dobili tekst, idejo za predstavo? Ste videli prvo postavitev v New Yorku?

Ekart: Poročeno s seboj sem »odkril« v eni od internetnih knjigarn, specializiranih za gledališke tekste. Že kratka vsebina me je pritegnila, tekst sem takoj naročil in ko sem ga dobil, sem ga večkrat prebral. Bil mi je všeč, ampak nisem bil prepričan, če sploh lahko odigram toliko vlog in monodramo, ki je precej obsežna. Ko sem še naprej raziskoval, sem odkril, da je bil tekst uprizorjen v New Yorku na Broadwayu in da je bil uspešnica. Predstava je gostovala tudi v Londonu in še po nekaterih evropskih mestih. Hotel sem si jo it ogledat, ampak v tistem času je niso več igrali. Zdaj sem vesel, da je nisem videl, saj pri delu tako nisem bil obremenjen s podobo tiste uprizoritve.

CD: Charlotte von Mahlsdorf je bil travestit, vendar se zdi, da v drami to sploh ni tako pomembno. Gre bolj za prikaz drugačnosti kot take v obdobju, ki propagira absolutno uniformiranost (tretji rajh in komunizem).

Ekart: Res je. Mene privlači predvsem zgodba o tem, kako je Charlotte uspela preživeti vse to in ostati to, kar je: transvestit, ki je drugačen od večine po svoji spolni usmerjenosti. V obeh totalitarističnih sistemih so bili homoseksualci (in seveda ne samo oni) še posebej na udaru. Charlotte je uspelo preživeti oba totalitarizma, čeprav je v drami nakazano, da bi lahko bila nekatera njena ravnanja v času najhujšega komunizma Vzhodne Nemčije etično sporna. Pa ne samo to, kot najstnik je Charlotte ubila očeta, ki je bil nacist in je brutalno pretepal njeno mater in najbrž tudi otroke. Tudi če je vse to res, kot igralec seveda ne morem soditi njenih dejanj, lahko samo sledim njeni zgodbi in njeni osebni drami.

CD: V drami Charlotte rešuje stvari (bidermajersko pohištvo, fonografe) pred uničenjem. Tudi te stvari so zastarele, drugačne. Gre za enak problem, ki ga ima družba z drugačnostjo na splošno?

Ekart: Charlottina velika strast je bila zbiranje predmetov in pohištva iz konca 19.stoletja. Svojo zbirko je postavila na ogled v muzeju v stari graščini njenega strica (njena zbirka je na ogled v njenem Gründerzeit Museumu v Berlinu). Charlotte je takorekoč živela v tem muzeju. Mislim, da gre pri njej za nekakšen umik v svet, ki ji je bil ljubši, kot groba resničnost, v kateri je živela. V odnosu do takratne družbe si je ustvarila azil, zatočišče, ki ga je delila s homoseksualno skupnostjo Vzhodnega Berlina. Vse marginalizirane skupnosti so se zaradi svoje drugačnosti prisiljene umikat v nekakšne gete, in zanimivo, da jim večinska populacija dostikrat očita prav to, getoizacijo.

CD: Ste med študijem predstave našli kak podoben primer v Sloveniji oz. v bivši Jugoslaviji?

Ekart: Charlotte von Mahlsdorf je unikat. Z njeno življensko zgodbo so se po padcu berlinskega zidu veliko ukvarjali nemški mediji, na nek način je zaslovela, bila je celo odlikovana za svoj prispevek k ohranjanju kulturne dediščine, dokler niso odkrili njenega domnevnega sodelovanja s Stasijem, vzhodnonemško politično policijo. Kontroverzna osebnost torej in pri študiju predstave se nisem srečal z nikomer podobnim.

CD: Odigrali ste že 20 predstav. Kakšne so reakcije publike? Reagirajo travestiti in homoseksualci drugače kot ostala publika?

Ekart: Težko bi rekel, da reagirajo drugače. Verjetno pa njeno zgodbo doživljajo bolj osebno. Vesel pa sem odziva publike, ki je bil do zdaj prav na vseh predstavah zelo močan, imam občutek, da se je prav vseh gledalcev, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, predstava močno dotaknila. In po mojem gre v gledališču (in v umetnosti nasploh) prav za to: za pripovedovanje zgodb, ki v sebi nosijo nekaj tako občečloveškega, da nagovarjajo in se dotaknejo vseh ljudi. Rad pripovedujem takšne zgodbe.

CD: Demokracija načeloma propagira slogan »vsi drugačni vsi enakopravni«. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Ekart: V tem sloganu je civilna družba, se pravi ljudje, ki po mojem razmišljajo in delujejo široko, tolerantno, odprto, sežela svoj pogled na družbo kakršno si želimo. Prav je, da neprestano delujemo, da bi se ta slogan res udejanil.
Stanje v naši družbi pa je še daleč od tega. Kot, da bi ljudje, ki z zakoni regulirajo to družbo, politiki, želeli, da do te enakopravnosti ne pride, ali pa vsaj ne še sedaj. Seveda, saj so tudi oni sami ljudje, polni predsodkov, ki jih ljudje skozi svojo socializacijo pridobimo. Menim pa, da bi morali ne glede na predsodke, ki jih imamo in so v vseh nas, kot pripadniki katerekoli večine zavestno skrbeti za to, da zaščitimo pravice katerekoli manjšine. Se pravi kot heteroseksualec, pripadnik večinske spolne usmerjenosti moram zavestno skrbeti za to, da imajo pripadniki drugačne spolne usmerjenosti popolnoma enake pravice (in dolžnosti) kot jaz, kot pripadnik večinske nacionalnosti na tem prostoru moram skrbeti, da imajo pripadniki drugih nacionalnosti popolnoma enake pravice. In tako naprej: rasa, vera, jezik, se pravi stvari, pri katerih se srečujemo z največ predsodki.

CD: Poročena s seboj je dokumentarna drama, kar pomeni, da postavlja na oder realno osebo in realne situacije. Je ta žanr za igralca v čem poseben? Opažate različno dojemanje pri gledalcih, kadar gre za dokumentarno ali fikcijsko gradivo?

Ekart: Na nek način je bila drama o človeku, ki je dejansko živel, zame kot igralca posebna prav v tem, da sem se v nekaterih trenutkih igranja njenega lika prav močno zavedel: »Hej, pa saj ona je zares živela!« Ampak način dela, pristop k liku, igralsko in tudi režijsko delo, je pa v bistvu isto kot pri fikciji. Mislim, da je tudi pri gledalcu doživljanje zgodbe pri dokumentarni drami ali fikciji enako, saj gledalec v vsakem primeru zgodbo, ki se mu odvija pred očmi, doživlja kot resnično v tistem hipu. Seveda, če je predstava po vseh plateh dobro narejena in odigrana.

CD: Vas je ta predstava v čem spremenila? Je spremenila vaš pogled na drugačne?

Ekart: Mislim, da ne bistveno. Moj pogled na drugačnost je bil tudi pred predstavo takšen, kot sem opisal zgoraj. Predstava in delo na njej, pa mi je brez dvoma nekatera razmišljanja v zvezi s to tematiko, predvsem pa v zvezi z mojimi lastnimi predsodki, le še izostrila in poglobila. Tudi zato sem vesel, da sem to predstavo naredil.