36,5oC

Koreografija: Magdalena Reiter

Dramaturgija: Janez Burger
Kostumografija: Alan Hranitelj

Glasba: Boleslaw Pietraszkiewicz in Giacomo Puccini (Tosca ), Wlodzimierz Korcz (Ogrzej mnie )

Produkcjia: STARAGARA, Jožko Rutar in Polish Dance Theatre, Katarzyna Aniola

Koprodukcija: Cankarjev Dom-Ljubljana

Projekt je nastal s finančno podporo Ministrstva za Kulturo Republike Slovenije, Mestne občine Ljubljana-oddelek za kulturo in Ministrstva za Kulturo in Kulturno Dediščino Republike Poljske.

Zadnji hit naše konzervativne družbe je unificiranje. Vsak, ki se ne umešča v ustaljeno tabelo povprečnosti, je lahko izločen. Različnosti se bojimo in jo obsojamo. Poskus prilagoditi se večini, masi, povprečnosti ima lahko obraten učinek – vodi k še večji izolaciji in osamljenosti. Koliko škode naredimo sami sebi s tem, da se bojimo in ne sprejemamo drugih?

ODMEVI NA PREDSTAVO:

"Hodimo eden mimo drugega, zato da se spet srečamo. Čakamo na trčenja, enako kot čakamo na dogodke v naših življenih. In na ljubezen. Kadar je ni – ni nič (in takrat to res ni politčna šala).
O vsem tem in ne samo o tem pripoveduje nova predstava Magdalene Reiter 36,5oC. Njeno koreografsko, zelo senzualno vizijo so izrazili plesalci Polish Dance Theatre. (…)
'Segrej me', govori gledalcem osamljena oseba na začetku predstave 36,5oC. – 'Mojemu telesu zadošča šestintrideset in pol, moja duša potrebuje veliko več….' Toliko. Potem je samo še ples: zavzet, utripajoč, ekstatičen. Na trenutke dovoli gledalcu odplavati, a to je past. Magdalena Reiter nastavlja zanko lahkotne zabave, poceni flirta samo zaradi tega, da na koncu prikaže mučno samoto, ki se je boji vsak človek.
V spomin se zelo vtisne vloga, ki jo igra Iwona Pasińska. Je to ženska ali moški? Človek? Mogoče le privid? Bistvo je prav v tej večpomenskosti. Fantastično se gleda tudi Agnieszko Błacho, Kacpra Lipinskega, Paulino Wycichowsko… Njihova 36,5oC segreva. To je pomembno. Ker je zunaj mraz.

Marta Kaźmierska, Gazeta Wyborcza, 11 december 2007



"Ali je s plesom mogoče predstaviti globoko, presunljivo samoto? Izgleda da je. Vsaj Magdalena Reiter to zna. To je pokazala v svoji predstavi 36,5°C na premieri v CK Zamek. Kaj pravzaprav pomeni 36,5°C? To je temperatura zdravega človeškega telesa. Fizično zdravega, saj, ko se začnemo ukvarjati s psihičnim zdravjem in temperaturo duše, stvari niso več tako enostavne. Za psihično zdravje rabimo veliko več: ljubezen, sprejetost, prisotnost drugih ljudi, njihovo naklonjenost, prijateljstvo in tako naprej. Trudimo se narediti vse, da bi dosegli pravo duševno temperaturo, ampak – kot je razvidno iz predstave Magdalene Reiter – v tem zelo pogosto pretiravamo. V lovu za idealom poskušamo dohiteti izmišljene kanone lepote, idealne vzorce obnašanja, postati popolna ženska, zares pravi moški, najbolj zabaven frajer na svetu ali najbolj seksi dekle. Ob tem pa ne vidimo, da so vsi ti nori poskusi a priori obsojeni na poraz, ker ideali ne obstajajo, in uničujejo naše bližnje, ker pač niso idealni. Uničujejo tudi nas same. V predstavi 36,5°C je najbolj ganljivo ravno to izobčenje, stigmatiziranje vsake pojavitve drugačnosti, nerazumevanje, bolečina in obup, in potem še strah pred človeško bližino. Avtorica se namreč sprašuje: kako pogosto ranimo drug drugega, ker se ne znamo sporazumeti? Koliko škode naredimo sami sebi s tem, da se bojimo drugih in jih ne sprejemamo?
Vse to pa lahko vidimo šele z distance – s pozicije publike na robu odra. In še tu udarja s svojo neizogibnostjo edini možni finale: samota in grozljivi hlad v duši, katere se nikakor ne da segreti.
Odlična predstava, čeprav nas navdihuje z grozo (...)"

Lilia Łada, "Tutej.pl", 06.12.2007

Celotno besedilo v poljščini