Splet okoliščin

Oblikovanje luči in scenografije: Jaka Šimenc
Umetniško svetovanje: Christiane Hommelsheim

Ne vem, kako sem se znašel tukaj.

Vidim spojeno telo. Materijo, ki nima mej. Površino brez omejitev. Ne vidim meja in vse je belo. Zdaj sem jaz na vrsti, da sem na oni strani in jutri se zamenjava. Videl te bom, kot se vidim stati sedaj. Kako daleč je dovolj, da si nisva preblizu?

Razpolovim se. Da sem v dvoje … sam s seboj. Podvojim se v enem … razdelim … med telo in telo. Razgubil se bom v tem telesu. In v onem tudi. Iz tega belega, prosojnega prostora se nekaj izrisuje. Ne prepoznam se.

Konstantna razvidnost. V kateri ne slišiva in ne vidiva več. Je del v meni, ki je enak drugemu. Sem dva enaka dela samega sebe. Identičen sem sam s seboj. Sem izmišljena oseba … samo nekdo, ki je nekdo drug, skozi katerega prehajam. Tam se srečam v razreševanju in vzpostavljanju mej. Kako blizu je zadosti, da sva skupaj? Prostor meje brez razmejitve.