Kultura Majev

Odprtje: sreda, 25. marca 2009, ob 20. uri

Delo mednarodno uveljavljenega arheologa, etnologa in antropologa dr. Ivana Šprajca je že vrsto let osredotočeno na mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo. Opravil je obsežne raziskave o pojmovanjih, povezanih s planetom Venero v mezoameriškem pogledu na svet ter o praktičnem in religioznem pomenu astronomskih orientacij v predšpanski arhitekturi.

Razstava predstavlja rezultate arheoloških terenskih pregledov v osrednjem delu polotoka Jucatan v jugovzhodni Mehiki. Gre za obsežno, težko prehodno in pretežno s tropskim gozdom preraščeno območje, ki je bilo še pred dobrim desetletjem skoraj povsem neznano z arheološkega vidika, čeprav leži v samem osrčju ozemlja, ki so ga nekoč poseljevali Maji. V sedmih odpravah, ki jih je vodil I. Šprajc, je bila odkrita vrsta prej neznanih arheoloških najdišč iz predklasičnega in klasičnega obdobja (ok. 300 pr. n. št.–900 n. št.), med njimi tudi številna urbana središča z monumentalno arhitekturo, skulpturami in hieroglifskimi napisi. Podatki, zbrani med površinskimi pregledi, so izpopolnili poselitveno sliko območja civilizacije Majev in razkrili mnoge značilnosti arhitekture in prostorske ureditve mestnih jeder, vplive naravnega okolja na izbiro lokacij za naselbine in povezave s sosednjimi regijami. Posebej pomembni so na novo odkriti napisi na kamnitih spomenikih, ki vsebujejo zanimive podatke o dinastični in politični zgodovini majevskih držav.

Besedilo dr. Ivana Šprajca za razstavno zgibanko:
Eno najbolj sijajnih in zanimivih civilizacij v zgodovini človeštva so ustvarila ljudstva, ki jih danes označujemo s skupnim imenom Maji. Prvotno se je ime Maya nanašalo zgolj na jezik, ki so ga ob prihodu Špancev govorili – in ga še govorijo – na severnem delu polotoka Jukatan, danes pa ima širši pomen, saj z njim označujemo nosilce sorazmerno enotne kulture, ki se je razvila v vzhodnem delu širšega kulturnega območja Mezoamerike. Deželo Majev, ki obsega okoli 400.000 km2, sestavljata dve dokaj različni geografski območji: na severu se na apnenčastem polotoku Jukatan razprostirajo obsežna nižavja, na jugu pa se od mehiške države Chiapas prek Gvatemale in Salvadorja do zahodnega dela Hondurasa raztezajo gorske verige večinoma vulkanskega izvora. Območji se močno razlikujeta v podnebju, geoloških značilnostih, vegetaciji in razpoložljivosti naravnih virov.

Gospodarstvo Majev je temeljilo na intenzivnem poljedelstvu, predvsem na gojenju koruze kot poglavitne kulturne rastline, njihova družbena organiziranost pa je bila še najbolj podobna fevdalizmu. Živeli so v vrsti večjih in manjših držav, katerih obseg, politični pomen v teritorialni ureditvi in zavezniški ali antagonistični odnosi s sosedi so se s časom venomer spreminjali. Položaj posameznih naselij v regionalni hierarhiji je mogoče razbrati po njihovih različnih velikostih in po značilnostih stavb. Plemstvo in raznovrstni specialisti, usposobljeni za gradbena dela, administrativne posle, trgovino in vrsto rokodelskih dejavnosti so živeli v večjih političnih centrih s piramidalnimi templji, rezidenčnimi palačami in drugimi monumentalnimi stavbami, namenjenimi javnim dogodkom. Vladarji so svoja pomembna dejanja ovekovečali v hieroglifskih napisih na stelah, ploščato obdelanih kamnih, ki so jih postavljali na stavbe in trge, na kamnitih oltarjih ter na fasadah svetišč in palač. Maji so namreč razvili pisavo, v kateri so zapisani znaki natančno ustrezali glasovom in skupinam glasov govorjenega jezika. Poleg tega, da so bili edino predkolumbovsko ljudstvo s pravo, fonetično pisavo, so uporabljali tudi izpopolnjen koledar in veliko bolje kot njihovi sosedje poznali dogajanje na nebu: bili so nedvomno najboljši astronomi stare Amerike.

Kultura Majev se je začela oblikovati v drugem tisočletju pr. n. št. in je po predklasični dobi dosegla največji razcvet v klasičnem obdobju (ok. 200 do 900 n. št.), iz katerega je največ hieroglifskih napisov, sijajne arhitekture in prefinjenih umetniških izdelkov. Konec tega obdobja zaznamuje propad v osrednjih in južnih nižavjih, kjer so bila v 9. in 10. stoletju skoraj vsa nekdaj cvetoča mesta in okoliška naselja zapuščena, polagoma jih je pogoltnil tropski gozd, prebivalstvo pa je skoraj povsem izginilo. Čeprav so podrobnosti dogodkov še vedno predmet burnih debat, postaja vse bolj jasno, da je krizo povzročila kombinacija prenaseljenosti, vse večjega pomanjkanja obdelovalne zemlje in dolgotrajnih suš v poznem klasičnem obdobju. Splošno pomanjkanje je ob nesposobnosti vladajočih struktur, da se s primernimi ukrepi prilagodijo novim okoliščinam, vodilo v razraščanje socialnih nemirov, v vse bolj uničujoče vojne med vedno krhkejšimi državami in, končno, v popolno sesutje okorelih institucij družbenega sistema. Na severu polotoka Jukatan in v višavjih na jugu pa je kultura Majev živela naprej, vse do prihoda španskih osvajalcev, vendar je za poklasično dobo (ok. 900 do 1521 n. št.) značilna večja politična razdrobljenost in splošna dekadenca.

Največje bele lise na arheološki karti ozemlja Majev so še pred dobrim desetletjem zijale v jugovzhodnem delu mehiške zvezne države Campeche. Čeprav je prav v teh osrednjih nižavjih polotoka Jukatan kultura Majev dosegla največji razcvet, in četudi prav tu leži Calakmul, eno največjih majevskih mest, so bili arheološki podatki o tem obsežnem predelu izredno skromni. Po štirih odpravah, ki jih je v tridesetih letih prejšnjega stoletja vodil ameriški arheolog Karl Ruppert ter ki so opisale le nekaj največjih in najbolje ohranjenih najdišč, niso bile na tem območju opravljene nikakršne arheološke raziskave, z izjemo tistih, ki zadnji dve desetletji potekajo v Calakmulu. Razlog za to je nedvomno dejstvo, da gre za odročno, redko poseljeno in zaradi tropske vegetacije težko prehodno ozemlje. Da bi zmanjšali te praznine, smo leta 1996 zasnovali projekt arheološkega rekognosciranja. V sedmih sezonah terenskih pregledov, pri katerih je sodelovala mednarodna ekipa, smo na jugovzhodu države Campeche prijavili okoli osemdeset prej neznanih najdišč, med njimi vrsto velikih urbanih središč, ponovno locirali pa smo tudi večino tistih, ki so jih dokumentirale Ruppertove odprave, a so bila pozneje ponovno izgubljena.

Zaradi apnenčaste podlage se polotok Jukatan odlikuje po vrsti kraških pojavov, med katerimi so opaznejši presihajoča jezera, ponikalnice in jame. V osrčju polotoka je talna voda v globinah, ki pretežno presegajo sto metrov. Površinskih vodnih tokov je zelo malo, pa še ti so večinoma hudourniške narave, omejeni na deževno dobo, ki traja nekako od maja ali junija do oktobra ali novembra. Edini bolj ali manj zanesljivi naravni viri sladke vode so majhna jezerca, ki jih je sicer sorazmerno veliko, vendar se v sušni dobi mnoga izsušijo. Maji so svoja mesta praviloma zgradili v bližini teh jezerc, katerih dna so pogosto umetno utrdili s kamnitimi ploščami in tako zavrli pronicanje vode, v svojih mestih pa so deževnico zbirali tudi v večjih in manjših zbiralnikih, izsekanih v kamnito podlago.

Zaradi vlažnega tropskega podnebja s precejšnjo količino padavin je rast bujna, a tudi precej raznovrstna. Na dvignjenih pobočjih prevladuje visoki ali srednjevisoki deževni gozd, v nižje ležečih mokriščih (bajos) pa nizko, gosto in pretežno trnasto rastlinje, skozi katero je tudi v sušni dobi, ko ta območja niso poplavljena ali zamočvirjena, prodiranje sila naporno in zamudno.

Območje naših raziskav je že približno tisoč let, vse od propada klasične kulture Majev, skoraj brez stalnega prebivalstva. V zadnjih desetletjih je na okoli 30-kilometrskem pasu ozemlja vzdolž meje z republiko Belize zrasla vrsta manjših vasi, obsežno ozemlje proti zahodu pa danes pripada zaščitenemu in povsem neposeljenemu naravnemu parku Reserva de la Biósfera de Calakmul, ustanovljenemu leta 1989. Pri iskanju arheoloških najdišč so nam na poseljenih predelih pomagali krajevni prebivalci, ki poznajo ruševine na svojih zemljiščih, pri delih v Calakmulski biosferi pa smo si pomagali s tehnikami daljinskega zaznavanja: na satelitskih posnetkih in letalskih fotografijah je mogoče razbrati značilnosti vegetacije in izoblikovanosti območja, ki marsikje izdaja, da se pod tropskim rastlinjem skrivajo ostanki večjih stavb. Da bi se iskanim najdiščem čim bolj približali s terenskimi vozili, potrebnimi za prevoz hrane, vode, opreme in ljudi, smo morali ponovno odpreti opuščene in zaraščene kolovoze, ki so jih v zadnjih desetletjih pred ustanovitvijo biosfere uporabljali drvarji in zbiralci drevesnega soka chicle, naravne surovine za žvečilni gumi.

Rezultati naših raziskav so občutno izpopolnili arheološko podobo osrednjih nižavij polotoka Jukatan. Zdaj vemo, da so prva večja naselja zrasla že sredi prvega tisočletja pr. n. št. kot rezultat kolonizacije, ki je prihajala s severnega dela današnje Gvatemale, kjer so nastala prva velika urbana središča v majevskih nižavjih, v pozni predklasični in zlasti v klasični dobi (ok. 300 pr. n. št.–900 n. št.) pa je bila poselitev podobno gosta kot v sosednjih, bolje preučenih pokrajinah. Značilnosti arhitekture, urbanega načrtovanja in površinsko najdene keramike dajejo kronološke podatke in odsevajo povezave s sosednjimi pokrajinami, razporeditev velikih centrov daje osnovo za preučevanje območne ureditve v posameznih obdobjih, posebno zgovorni pa so podatki v hieroglifskih napisih, ki razkrivajo mnoge prej neznane podrobnosti o politični zgodovini klasične dobe.

Terenske preglede na jugovzhodu mehiške države Campeche so sponzorirali Instituto Nacional de Antropología e Historia (Mehika), Foundation for the Advancement of Mesoamerican Studies in National Geographic Society (ZDA), dodatno finančno podporo pa so prispevali Universidad Autónoma de Campeche (Mehika), akademska potovalna agencija Ars longa in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU).