Pod pokroviteljstvom španske ambasade in Instituta Cervantes.
Kralj flamenka in eden največjih virtuozov klasične kitare
Izvršni producent: Tomislav Kašljević, HAARLEM d.o.o. Zagreb
Paco de Lucía, eden največjih živečih kitaristov na svetu, se je rodil 21. decembra 1947 kot Francisco Sánchez Gómez, v Algecirasu, podeželskem mestecu v pokrajini Cádiz na jugu Španije. Njegovo umetniško ime je posvečeno njegovi materi, Lucii Gomez.
Leta 1958 je imel enajstletni de Lucía prvi javni nastop, leto pozneje pa je prejel posebno nagrado na flamenko tekmovanju v Jerezu. Vplivni kitarist Sabicasa ga je opogumil, da je začel iskati svoj lastni slog. Paco je njegovemu nasvetu sledil, kar se je več kot očitno izkazalo leta 1970, ko je kot izvajalec debitiral v znameniti Carnegiejevi dvorani.
Z albumom La Fabulosa Guitarra de Paco de Lucía, ki ga je izdal leta 1967, se je Paco začel oddaljevati od tedanjega vpliva velikih mojstrov, kot sta Mario in Riacardo Escuadero, in leta 1969 s ploščo Fantasia Flamenca izoblikoval svoj stil.
Leta 1968 je spoznal Camarona de la Islo, enega najboljših pevcev flamenka. Rezultat njunega sodelovanja je bilo več kot deset posnetih plošč. Njun album Potro de Rabia y Miel (1991) je bil zadnji, saj je Camaron umrl leta 1992.
Novi stil Paca Lucía je postal bolj izrazit na plošči El Duende Flamenco (1972). Sledili so še albumi Fuente Y Caudal (1973), Almoraima (1976), ki ga mnogi označujejo kot pravo mojstrovino, Paco de Lucia Interpreta a Manuel de Falla (1980), posvečen klasičnemu skladatelju, ki je bil oboževalec flamenko glasbe, ter leta 1981 album Solo Quiero Caminar.
Osupljivi učinki skokov v druge glasbene stile – v njegovem sekstetu so basist, bobnar in saksofonist – z jazz glasbeniki, še najbolj s pianistom Chickom Coreo ter kitaristoma Johnom McLaughlinom in Alom Di Meolo so bili dokumentirani na albumih kitarskega tria Castro Marin (1979), Passion Grace and Fire (1982) in Friday Night in San Francisco (1981).
Posnel je tudi glasbo za filme Carmen, La Sabina in Balet Los Tarantos, ki je bil predstavljen v prestižnem Teatro de la Zarzuela v Madridu.
FLAMENKO – ČUSTVA RAZLIČNIH KULTUR
Flamenko je kot blues, s katerim ga pogosto primerjajo, glasba revne in ponosne manjšine. Je pa tudi kompleksna umetnost, ki spaja igranje kitare, petje, ples, ter mirne in eksplozivne ritme. Paco de Lucia je že v rani mladosti znal združiti vse svoje odlike.
Neizpodbitno pa je, da je flamenko mešanica mnogih kultur – romske, muslimanske, judovske – ustalil pa se je v španski Andaluziji. Njihovi vplivi so jasno slišni v čustvenosti interpretacije pevcev, v ritmih, v počasnih harmoničnih linijah na kitari.
“Kitarist v flamenku nikoli ne sme biti v napoto pevcu,” je nekoč pojasnil Lucía. “Gre za dialog. Pevec poje besede, ki jih v flamenku ni veliko. Kitarist nato sledi pevčevemu klicu. Gre za podporo in ne za razkazovanje talenta.“
Več na www.pacodelucia.com
Kontakt za novinarje E betka@bpr.si
>
Glasba >
cd-cc.si
